Čarovnik iz vesolja
Jani neke zvezdnate noči spet ni mogel zaspati. Sedel je ob oknu in opazoval zvezde. Včasih jih je štel, drugič sestavljal like iz njih. Kar naenkrat je ena od zvezd začela postajati vse večja in večja. Lučka se je približevala, dokler Jani ni opazil, da to ni lučka ampak leteči krožnik.
Leteči krožnik je pristal na vrtu za hišo. Iz njega je izstopil majhen možic v smešni opravi. Jani se ga ni ustrašil. Bil je radoveden, kdo je ta možic? Možic je bil oblečen v dolgo haljo lila barve, ki se je svetila kakor tisoč zvezd. Na glavi je imel klobuk, na katerem je žarel kamen. V roki pa je držal dolgo palico. Možic ni bil kaj dosti večji o Janija.
Ko je možic videl lučko v Janijevi sobi, se mu je približal skozi zaprto okno, pri čemer steklo ni počilo. Jani je bil ves navdušen, ko je zagledal možica v svoji sobi.
Možic je Janija pogledal z razširjenimi očmi, in ko je videl, da se ga Jani ne boji, se mu je nasmehnil in priklonil. Nato mu je dejal, da je čarovnik Habas in da prihaja iz oddaljenega ozvezdja, oddaljenega od Zemlje nekaj sto milijonov svetlobnih let. Jani tega ni razumel, zato mu je Habas dejal, da je to zelo, zelo daleč. Povedal mu je, da je moral pobegniti, kajti njegov zlobni brat Habusin ga je hotel pokončati, da bi sam vladal planetu z imenom Sanu.
Dokler je vladal Habas, so ljudje živeli v izobilju. Vsega so imeli dovolj, nihče ni čutil pomanjkanja ne po hrani, ne po pijači. Na njegovem planetu je vladala sloga in mir. Vsak je vsakega pozdravil. Ljudje niso poznali ne zavisti, ne sovraštva.
Njegov zlobni brat Habusin pa je hotel ljudi zasužnjiti, jim odvzeti hrano, pijačo, prostost, med njimi je razpasel jezo, zavidanje, nasilje, ki ga ljudje prej niso poznali. Zato so bili prebivalci Sanuja zbegani.
Le nekaj malega zvestih privržencev Habasa je uvidelo, da mora on pobegniti in pripeljati s seboj nedolžnega otroka, ki jih bo rešil trpljenja izpod železne roke vladarja Habusina. Tako so veljaki pomagali Habasu pobegniti na Zemljo, da bi le-ta našel otroka, kakor je prerokovala njihova knjiga vseh knjig – Knjiga Modrosti.
Tako se je naš čarovnik iz vesolja namenil na dolgo pot, da bo našel tega heroja, ki bo rešil njegov planet pred zlobnimi silami, ki razjedajo srca njegovega ljudstva.
Možic je začel pripovedovati zgodbe iz svojega planeta, kako ima tri sonca in dve luni, da se dvakrat na dan stemni in dvakrat na dan vzide sonce.
Jani je želel vedeti še več. Povedal mu je o prečudovitih rastlinah, ki so velike kot zgradbe in rodijo sadeže, ki so sladkega okusa. Pripovedoval mu je o živalih, ki živijo na tem planetu. V njegovih rekah so živali podobne ribam, vendar le-te lahko gredo na kopno, ne da bi umrle. Pripovedoval mu je o prečudovitih barvnih metuljih in drugih insektih najrazličnejših barv, ki pa so veliko večji od tistih, ki jih poznamo na Zemlji. Povedal mu je tudi o plenilcih, ki pa se hranijo samo s trupli drugih, že umrlih živali. Te živali je njegov hudobni brat želel spremeniti v svoje vojake s krvjo strupenih kač.
Vprašal je Janija, če bi mu pomagal. Vedel je, da je čistega srca, vendar pa ni vedel, če je dovolj pogumen, da zapusti Zemljo in se odpravi na dolgo pot z njim na Sanu.
Na Sanuju bi moral poiskati čudežno piščal, s katero bi pokončal zlobnega Habusina in povrnil vse v prvotno ravnovesje.
Jani je brez oklevanja pristal. In tako sta se odpravila na dolgo pot v drugo galaksijo.
Potovala sta z nadsvetlobno hitrostjo, zato sta prispela na planet v nekaj dneh.
Stanje se je poslabšalo bolj kot je Habas pričakoval. Hitro je bilo potrebno najti čarobno piščal, da bi Jan na njo zaigral. Takoj sta se podala na pot na sveto goro, kjer je bila piščal. Skrita pri zmaju, ki jo je varoval. Ko sta prepešačila puščavo, snežne meteže, sta prišla do zmaja Ultima. Ta je rekel: ‘’Pričakoval sem vaju.‘’ In izročil jima je piščal. Jani si je piščal ogledal. Bila je nenavadnih oblik, kot tiste, ki jih uporabljajo fakirji, tanka, na to spet zaobljena in spet tanka. Čarodej mu je dejal: ‘’Pihni!’’ Ko je Jani pihnil, je Ultim začel poplesavati, Sanu se je stresel, slišati je bilo grozno rjovenje živali in krik zlobnega brata, ki je umrl ob glasbi, ki je prihajala iz piščali.
Tako se je na Sanuju vse povrnilo v prvotno stanje. Čarodej je bil vesel in vso ljudstvo je čutilo olajšanje. Na ulicah so začeli rajati, pripravljati najboljše jedi in pijačo, gosli so začele igrati. Jani pa je, kot časten gost, na zabavo priletel na glavi zmaja Ultima.
Ko se je rajanje končalo, je Habas dejal Janiju: ’’Mislim, da je čas, da se vrneš na svoj planet. Tvoja mama in oče te najbrž pogrešata.’’ Jani se je strinjal, se usedel v leteči krožnik in se zbudil doma v svoji postelji.
Gozdni palček
Nedaleč za Špelino hiško je bil čarobni gozd, v katerem je prebival gozdni palček. Mamica ji je vedno govorila, naj ne hodi v ta gozd, kajti v njem prebiva gozdni palček, ki majhne otroke spreminja v gozdne živali.
Vendar je bila Špelina radovednost večja in slajša od svarila njene mamice. Tako se je nekega popoldneva čisto sama napotila proti gozdu, ki se ji je zdel čisto prijazen. Sprehajala se je med visokim drevesi ter hodila po mehkem mahu in travi. Ni je bilo čisto nič strah.
Kar naenkrat je izza drevesa skočil zajec, za njim pa zajklja in majhni zajčki. Zajčki so se zdeli Špeli prikupni in si je želela z njimi igrati. Natrgala je sočne travice in jih z njo privabila k sebi. Zajčki so zobali šopek trave, deklica pa jih je božala, dokler se ni naveličala in odšla globlje v gozd. Ob potoku je zagledala srne, ki so pile vodo in jo zvedavo gledale, kako se jim približuje. Dvignile so ušesa, jo pogledale in odskakljale dalje. Tako je hodila vse globlje in globlje v gozd, dokler ni prišla na jaso, kjer je stala majhna hišica. Iz dimnika se je kadilo, po njem so se vzpenjale platane. Majhna okenca so krasile rože. Do vrat pa je bila tlakovana pot iz prodnih kamnov.
Ko je potrkala na vrata, je odprl majhen možic z dolgo brado, koničasto kapo in nasmehom na obrazu. Vprašala ga je: “Kdo pa si ti?” “Jaz sem gozdni palček, s katerim strašijo otroke v okoliških vaseh. Bi rada vstopila v mojo kočo, da kaj poješ in popiješ?”, jo je prijazno povabil. Deklica je vstopila. Na mizi se je kadilo iz skodelic polnih vročega kakava, iz peči pa je prijetno dišalo po piškotih.
Palček jo je opozoril, da mora do večera biti doma. Če bo ostala v gozdu, se bo spremenila v gozdno žival. Rekel ji je: ”Vzemi piškot. To ti bo dalo moči, da boš do večera nazaj doma.” Deklica je hitro pojedla tri piškote, popila kakav, se gozdnemu palčku zahvalila in se napotila proti domu. Vedela je namreč, da bi mamico zelo skrbelo in bi bila hudo žalostna, če se ne bi vrnila.
Hodila je in hodila, pa nikakor ni mogla najti poti nazaj v vas. Naposled je obupala, se usedla pod drevo in začela milo jokati. Takrat je jelka, pod katero je sedela, spregovorila: ”Samo še malo, samo naravnost od mene, pa boš doma. Ni več daleč do vasi, a pohiti, da boš doma pred sončnim zahodom. Če ne, se boš spremenila v srno in boš za vedno ostala tukaj.”
Deklica je vstala in začela teči. Tekla je in tekla, kolikor so jo nesle noge. Tako se je kar naenkrat znašla na robu gozda, kjer jo je mamica vsa objokana že iskala. Mamica je Špelo okregala in jo objela. Dekle pa je obljubila, da se nikoli več ne bo vrnila v gozd, ali odide od doma, brez da bi povedala, kam gre.
Snežinka
Davno časa nazaj je na večer pred Božičem začel naletavati sneg; najprej čisto narahlo, potem pa vse hitreje in močneje, padal je in padal, dokler ni pobelil polja in gozdove.
Ena izmed snežink je bila prav posebna, kajti začarala jo je hudobna čarovnica. Da se bo spremenila v deklico in ne bo mogla nazaj na nebo.
Tako je deklica milo jokala, da bi se je še kamen usmilil. Kajti sneg in mraz sta ji nagnala mraz in strah do kosti.
Deklica je imela srebrne lase in kožo belo kot sneg. Njen obraz pa je bil angelskih potez.
Našel jo je pastir Jure, ki jo je slišal jokati. Zavil jo je v svoj topel kožuh in jo odnesel v svojo kočo nedaleč stran. Posadil jo je pred ogenj, da se je ogrela. Dal ji je najtoplejša oblačila kar jih je premogel, da bi se čim prej segrela. Tako je zaspala ob ognju, ovita v ovčje kože.
Ko se je zjutraj prebudila, ji je pastirček ponudil skodelico toplega mleka, sveže pečen kruh in sir, ki ga je sam naredil.
Vse leto je na planini z njim pasel ovčice njegov zvesti prijatelj in pomočnik pes z imenom Zoro. Ta je branil drobnico pred volkovi in medvedi.
Pastirček je po okoliških gozdovih nabiral gozdne sadeže, da si je iz njih delal marmelade, kompote in sokove. Oreščke, ki jih je nabral, je zobal ob zimskih večerih, ali pa je zamesil pogačo. Sir in skuto pa je na trgu prodal in z denarjem nakupil moko, kavo, sol in sladkor.
Tako je pastir živel sam, dokler ni našel Snežinke v snegu. Takoj na prvi pogled se je zaljubil. Nikoli še ni videl take lepotice. Tudi ona ni ostala ravnodušna do pastirca. Vedela je, da je dober človek in da ji je rešil življenje. Zato se mu je nasmehnila in se mu zahvalila za vse kar je storil zanjo.
Tako je Snežinkica ostala celo zimo. Ko pa je začelo sneg pobirati, je Snežinka začela izginjati, dokler ni neke noči izginila. Pustila pa je pismo, da se vrne spet prihodnjo zimo.
Ko je spet zapadel prvi sneg je prišla tudi Snežinka nazaj k Juretu. Ko pa je Snežinkica zanosila, ni več izginila.
Rodili so se jima mnogo otroci in živeli so srečno do konca svojih dni.
Čarobno ogledalo
Nekoč, pred davnimi časi, je stari oče hodil po bazarju in nakupoval doto za svojo hčerko, ki naj bi se omožila.
V neki stranski ulici je našel majhno trgovino z ogledali. Trgovec ga je lepo pozdravil in vprašal, kaj želi kupiti. Oče se je razgledoval in gledal, a nobeno ogledalo se mu ni zdelo vredno lepote njegove hčerke. Prodajalec je prinesel posebno lepo ogledalo iz zadnje sobe. Opozoril ga je: ”Če se vam to ogledalo odpade, morate vedeti, da je čarobno.” Oče se je kljub svarilu odločil, da ga vzame. Okvir ogledala je bil narejen iz čistega zlata, vanj pa so bili vdelani dragi kamni prelivajočih se barv. Plačal je zanj in ves vesel odšel proti domu.
Ko je doma pokazal ogledalo hčerki, ga je takoj vzljubila. Postavila ga je na svojo toaletno mizico, polno ličil in nakita.
Ko je zvečer dekle sedla pred ogledalo in se v njem gledala, kako je lepa, se je iz ogledala kar naenkrat zaslišal glas: ”Deklica zala,
kaj si želiš?
Deklica zala,
vse to dobiš.”
Ko je deklica to slišala, se je prestrašila. Potem pa je v ogledalu zagledala princa, ki se ji smehlja in ji ponuja bisere, ki jih nihče v mestu ni imel. Dekle si je biserov zaželela in glej ga zlomka, kar naenkrat so se ti znašli na mizi pred njo. Ko si jih je nadela, je čarobno ogledalo in princ v njem zopet ponovilo: ”Deklica zala,
kaj si zeliš?
Deklica zala,
to dobiš.”
Prikazala se je obleka iz svile z zlatimi vezeninami in dragimi kamni. Deklič je bil navdušen. Samo pokimala je in že se je obleka znašla pred njo. Ko si jo je nadela, ji je ta bila kot ulita, krojena po njej. Nato je deklica spet slišala: “Deklica zala,
kaj si zeliš?
Deklica zala,
to dobiš.”
Prikazal se je prečudovit zlat prstan z briljantom. Deklica si ga je zaželela in že je bil na mizi. Ko ga je nadela na roko, je iz ogledala stopil princ. Bil je pražnje oblečen, na roki pa je imel enak prstan, kot deklica.
Celo noč sta se ljubila. Ko pa je zjutraj oče hči iskal, je ni in ni mogel najti nikjer. Kajti magično ogledalo jo je posrkalo vase. Izginil je tudi princ, ki je bil celo noč pri njej. Tako je deklico z zvijačo zaprl v ogledalo hudič. Ponujal ji je vsa bogastva sveta. Deklič pa je bil lakomen in poln napuha, zato je dobil hudič moč nad njo. Ko se je deklica zbudila, je bila v sobi s samimi ogledali.
Oče je hčerko iskal in iskal, a vse zaman. Ta dan bi se hči morala poročiti z mestnim veljakom, a dekleta ni bilo nikjer. Naposled se je oče spomnil besed trgovca in odhitel nazaj na trg, a trgovine ni več našel.
Ko so svatje že prihajali in je ženin že zvonil na vratih, oče ni vedel, kaj naj reče gostom. Odplazil se je v sobo, kjer je bilo ogledalo in ga od besa in svoje nevednosti zalučal v steno, da se je ogledalo razbilo na tisoč kosov. V istem trenutku se je pred njim pojavila njegova hči. Povedala mu je, kako ji je hudič ponujal bogastva in kako jo je zaprl v sobo s tisočimi ogledali.
Sledila je svečana poroka. Rodilo se njima je mnogo otrok in srečno so skupaj živeli do konca svojih dni.
Veseli klovn
Bil je nekoč klovn Jojo. Vse ljudi je spravljal v smeh s svojo ženo klovneso Jojojčico. Vsak večer sta skupaj spravljala ljudi v smeh, do solz so se krohotali njunim vragolijam.
Jojo in Jojojčica sta bila noro zaljubljena, vendar brez otrok.
Neke noči je lev pobegnil iz kletke, se prikradel do Jojojčice in jo živo požrl, da od nje ni ostalo ničesar. Ko se je Jojo zbudil, je bilo prepozno, lev je naredil svoje. Leva je ubil z golimi rokami. Začel je milo jokati za svojo ljubo ženo klovneso, solze so mu tekle in tekle. Kar pa je bilo najhuje, ko je nastopal, ni več spravljal ljudi v smeh. Obmetavali so ga z gnilim sadjem in zelenjavo ter se krohotali na ta račun. Jojo pa je stal sredi cirkuške arene in milo jokal. Vse dokler ga cirkuški vodja ni odslovil. Jojo pa ni vedel, kam naj gre, ker je celotno življenje preživel v cirkusu. Tam sta bila rojena že njegova starša, ki sta bila prav tako klovna. Tako je pobral nekaj oblačil in denar, ki ga je zaslužil v cirkusu in se odpravil s trebuhom za kruhom v širni svet.
Tako je hodil iz kraja v kraj in se preživljal s priložnostnimi deli. Tako je sekal drva, spravljal seno, skrbel za živino in iskal srečo, a zaman.
Vsak večer pred spanjem je jokal za svojo ženo. Dokler se mu neke noči ni prikazala v sanjah in mu dejala: ”Lahko si spet srečen. Jaz sem tvoj angel varuh in vedno bom ob tebi. Dokler se ne srečava zopet na oni strani, kjer bova zopet skupaj.” Tako je Jojo spet dobil nasmeh na obraz in začel nastopati na ulicah. Ljudi je zopet spravljal v smeh in ljudje so mu dajali denar, da se je lahko preživel, dokler ni našel spet cirkusa, kjer ga je cirkuški vodja rade volje sprejel.
Tako je Jojo spet nastopal in spravljal ljudi v smeh s svojimi norčijami, ljudje so se krohotali in ga z ovacijami zahtevali nazaj.
Tako je srečno živel do konca svojih dni. Srečen, ker je vedel, da ga njegova klovnesa čaka in varuje.
Deklica in tri kokoške
Nekoč je živela deklica, ki je imela tri kokoške. Tri kokoške so ji vsak dan znesle tri jajčka. Jajca je deklica zbirala, da jih je prodajala na trgu. S tem je preživljala sebe in svojo bolno mamo, ki je bila stara in prikovana na posteljo. Oče pa je pred mnogimi leti umrl, tako da sta ostali sami.
Živeli sta v majhni hiški na robu vasi. Imeli sta tudi vrt, na katerem sta gojili sadje, zelenjavo in začimbe. Deklica je skrbno gojila korenček, fižol, cvetačo, brokoli in še kaj bi se našlo. Začimbnice in dišavnice so se prodajale najbolje. Iz sadja pa je kuhala marmelade, sokove in kompote.
Ko je nekega večera preštevala solde od izkupička tistega dne, je ugotovila, da je denarja premalo za zdravila, ki jih mama potrebuje. Tako je vsa žalostna legla v posteljo in milo jokala. Ko je odbila ura polnoč, se je prikazala dobra vila in dejala: ‘’Vem, da živiš skromno, pa kljub temu nimaš denarja za zdravila za mamo. Jaz jo bom pozdravila s solzami zmaja. Tebi pa bom dala posebno kokoško, ki nese zlata jajca. Vendar pazi! Zlatega jajca lahko porabiš samo pol, drugo polovico pa prihrani in z njim nahrani kokoš zvečer, da bo zjutraj znova znesla zlato jajce. Tako delaj in vse bo v najlepšem redu.”
In res, mama je ozdravela, tako da je zopet lahko delala na vrtu in pomagala svoji hčerki, ki je pridno hranila zlato jajce, in tako privarčevala kup denarja. Nakupila si je doto, da bi se lahko omožila z mestnim veljakom, ki je bil zaljubljen vanjo. Le da prej ni imela dote in oče ni dovolil, da bi jo oženil. Ko pa je oče videl polno skrinjo zlata, se je sprijaznil z usodo in dovolil poroko. Rajali so tri dni in tri noči, dokler niso vsi omagali in so svatje odšli.
Tasta pa je neznansko mučilo, kje je deklica dobila toliko zlata. Deklica je molčala, kot grob, zato je tast naročil svojemu služabniku, da naj jo ima na očeh. Ko je deklica to videla, je že vedela, da mora jajce porabiti in zlata kokoš je izginila. Takrat se je zopet pojavila dobra vila in dejala: ‘’Pametna si, kakor tudi čistega srca, zato bo tvoj zakon blagoslovljen z mnogimi otroki in veseljem. Bodi dobra še naprej!’’
Tako so deklica in njena družina živeli srečni in zadovoljni do konca svojih dni.
Delfinček
Pred davnimi časi v oceanu sveta, ko so bili kontinenti še združeni, sta živela dva delfina. Strastno sta se ljubila in iz njune ljubezni se je rodil delfinček.
Vzgajala sta ga v ljubezni, se z njim igrala, ga ščitila. Pil je mamino mleko. Tako je delfinček rasel in se krepil vsak dan.
Nekega dne pa je zagledal ribico nenavadnih oblik in barv. To je bila ribica Nagajivka, ki se je z njim igrala in se mu skrivala, da jo je delfinček iskal in nazadnje ni našel več poti nazaj domov. Starša sta ga iskala in iskala, vendar zaman. Ko pa se je stemnilo, je delfinček začel jokati.
Tako je milo jokal in s tem k sebi priklical morsko deklico, ki ga je vprašala: ‘’Kaj pa je narobe, da tako milo jočeš?’’. Delfinček ji je povedal, da se je izgubil in da ne najde svojih staršev. Morska deklica ga je potolažila in mu obljubila, da mu bo pomagala iskati njegove starše. Tako je sklicala vse morske živali, da so zaplavale na vse strani oceana in iskale njegove starše. Stara želva je našla starša, ki sta jokala, ker sta mislila, da ga nikoli več ne bosta našla. Želva je morski deklici sporočila s pihanjem v školjko, ki je donela po celotnem oceanu, da je našla delfinčkova starša. Tako se se delfini spet našli.
Starša sta delfinčka okregala, ker je odplaval stran. A ga poljubila, ker sta bila tako srečna, da se mu nič ni zgodilo. Morski deklici pa sta podarila velik biser, ki sta ga našla med iskanjem delfinčka.